AVSTRIJSKI CESAR KAREL (1887-1922)

foto

AVSTRIJSKI CESAR KAREL se je rodil 17. avgusta 1887 na gradu Persenbeug v Spodnji Avstriji. Njegova starša sta bila nadvojvoda Otto in kneginja Marija Jožica iz Saške, hčerka zadnjega saškega kralja. Cesar Franc Jožef I. je bil Karlov prastric.

Cesar Karel je bil vzgojen v pristnem katoliškem duhu. Od otroštva je skupina ljudi zanj goreče molila, ker je neka redovnica, ki je imela stigmate, o njem prerokovala, da bo veliko trpel in ga bodo v življenju zelo napadali. Iz te prerokbe tudi izvira po njegovi smrti nastala »Molitvena zveza cesarja Karla za mir med narodi«, ki je leta 1963 postala cerkveno priznana molitvena skupina.

V Karlu se je zgodaj prebudila velika ljubezen do Sv. Evharistije in do Jezusovega Srca. Vse pomembne odločitve je sprejemal v molitvi.

21. oktobra 1911. leta se je poročil s kneginjo Zito iz družine Borbonov v Parmi. V desetih letih srečnega in vzornega zakonskega življenja sta zakonca prejela v dar osem otrok. Še na smrtni postelji je Karel govoril Ziti: »Neskončno te imam rad!«

Po umoru prestolonaslednika nadvojvode Franca Ferdinanda, v atentatu, 28. junija 1914, je Karel postal naslednik na prestolu Avstro- Ogrskega imperija.

Sredi prve svetovne vojne vihre je po smrti cesarja Franca Jožefa I., 21. novembra 1916. leta, postal avstrijski cesar. 30. decembra istega leta je bil kronan kot apostolski ogrski kralj.

Tudi to poslanstvo je Karel sprejel kot pot, po kateri hodi za Kristusom v ljubezni do narodov, ki so mu bili zaupani, v skrbi za njihovo dobro in v darovanju svojega življenja za njih.

Karel si je sredi strahovitega vojnega meteža postavil kot najbolj sveto kraljevsko dolžnost prizadevanje za mir. Bil je edini med odgovornimi za politiko, ki je podprl mirovna prizadevanja papeža Benedikta XV.

Na notranje politični ravni je sredi izjemno težkih časov uvedel obširno in vzorno socialno zakonodajo v duhu krščanskega družbenega nauka.

Njegovo ravnanje je po strašni vojni omogočilo prehod v nov red brez državljanske vojne. Kljub temu je bil izgnan iz domovine.

Na željo Papeža Benedikta XV., ki se je bal, da bi v Srednji Evropi prišli na oblast komunisti, je Karel skušal uveljaviti svojo oblast na Madžarskem. Toda dva poskusa sta spodletela, ker je Karel hotel na vsak način preprečiti izbruh državljanske vojne.

Karla so nato poslali v izgnanstvo na otok Madeira. Ker pa je svojo kraljevsko dolžnost razumel kot od Boga dano poslanstvo, se ni mogel odpovedati svoji kraljevski službi.

Hitro je obubožal in živel s svojo družino v zelo vlažni hiši. Zato je zbolel na smrt in je sprejel bolezen kot žrtev za mir in edinost med narodi.

Cesar Karel je prenašal svoje trpljenje brez tarnanja, odpustil je vsem, ki so ga kakorkoli prizadela, in umrl 1. aprila 1922, s pogledom na Najsvetejše. Na smrtni postelji se je spomnil svojega življenjskega gesla: »Vse moje prizadevanje je vedno, v vseh stvareh, na najbolj jasen možen način spoznati in slediti Božji volji na najbolj možen popoln način.«