NAGOVOR KARD. TARCISIA BERTONEJA, DRŽAVNEGA TAJNIKA, OB SKLEPU SLOVENSKEGA EVHARISTIČNEGA KONGRESA IN BEATIFIKACIJI ALOJZIJA GROZDETA

Celje, Stadion Arena Petrol
nedelja, 13. junij 2010
 

Dragi sobratje v škofovstvu in duhovništvu,
dragi bratje in sestre v Gospodu!

Z velikim veseljem sem prišel med vas kot papežev legat ob sklepu slovenskega evharističnega kongresa. Lepo pozdravljam najprej njegovo ekscelenco msgr. Antona Stresa, predsednika Slovenske škofovske konference, in se mu zahvaljujem za prijazne besede ob začetku tega slavja. Bratsko pozdravljam msgr. Stanislava Lipovška, škofa v lepem mestu Celju, ki nas danes sprejema v goste, ter vse navzoče škofe. Spoštljivo pozdravljam visoke predstavnike civilne oblasti, ki nam s svojo prisotnostjo izkazujejo naklonjenost. Topel pozdrav namenjam tudi duhovnikom, redovnikom, redovnicam, bogoslovcem in vsakemu izmed vas, dragi bratje in sestre, ki ste danes tukaj. Veseli me tudi, da sem lahko za blaženega razglasil Alojzija Grozdeta, mučenca za vero in vzornika mladine. Vsem vam posredujem apostolski blagoslov svetega očeta Benedikta XVI., ki ga podeljuje tudi vašim družinam in vašim najdražjim, še posebej bolnikom in vsem trpečim.

Na začetku slovesnosti smo molili: »Jezus, naš Bog, … naj svete skrivnosti tvojega telesa in krvi tako častimo, da bomo prejemali vedno več sadov tvojega odrešenja« (glavna mašna prošnja). Prosili smo za milost, da bi naš razum, razsvetljen z vero, v evharistiji spoznal resnično navzočnost vstalega Jezusa; Gospoda smo prosili, naj podpira našo voljo, da bi se celotno naše bitje razpoložilo za čaščenje Jezusa, našega Odrešenika in Rešitelja, resnično navzočega pod posvečenima podobama kruha in vina. Pri zadnji večerji, dan pred svojo smrtjo na križu, je Jezus ustanovil evharistijo kot spomin na svojo veliko noč. Dejansko smo vsakokrat, ko obhajamo sveto mašo in prejemamo sveto obhajilo, vedno znova postavljeni pod vznožje križa, s katerega nas s svojo krvjo kropi umirajoči Odrešenik. Vsak kristjan lahko tako vedno znova vstopa v prazen grob, v katerem sta bili enkrat za vselej premagani smrt in temá sveta. S svojo smrtjo je Jezus premagal smrt in nam kot žívi na stežaj odprl vrata večnega življenja. Obhajanje svete maše nas v nadaljevanju popelje v binkoštno dvorano, kjer v premišljevanju Božje Besede, molitvi in občestvenem slavljenju z Marijo in apostoli prejemamo darove Svetega Duha.

Evharistična skrivnost, ki izhaja iz velikonočnega tridnevja, otipljivo razodene hrepenenje Boga, da bi človeku podelil resnično življenje. Evharistija je Božji dar za življenje sveta; še več, v evharistiji Bog sam postane dar, ki na nek način postane »gost« svojih otrok, njihova »jed« in sestavni del njihovega bitja. Ta resničnost nam bolj kot vse drugo govori o tem, kako veliko je človekovo dostojanstvo. Človek v svojem srcu lahko »gosti« svojega Stvarnika in v tem je njegova pristna veličina. Skupaj z mučenci iz Abitinije bi zato tudi mi morali reči, da »brez nedelje, brez evharistije ne moremo živeti.« Tako so namreč svojim rabljem dejali prvi mučenci iz Severne Afrike, ki so raje umrli, kakor da bi se odrekli praznovanju nedelje. V podobnih razmerah in z enako globoko vero je v prejšnjem stoletju pričeval tudi mladi slovenski mučenec Alojzij Grozde, ki je evharistijo rad imenoval »sonce mojega življenja«. Pozorno branje zgodovine Cerkve na Slovenskem, zlasti nasilnih preganjanj, ki jih je utrpela v preteklem stoletju – pomislimo na čase tuje okupacije,  državljanske vojne in brezbožnega režima – nam bo razkrilo, da je bila Božjemu ljudstvu evharistija glavni vir opore, moči in tolažbe. Evharistija je resnično – kakor je rekel bl. Anton Martin Slomšek – »sonce Božje službe, jedro naše vere, srce pobožnosti, živi vir svetosti in vsake pomoči za dušo in telo.«

Dragi bratje in sestre, to je novost evangelija: Jezus se je učlovečil, postal je eden izmed nas, da bi nam razodel Očetovo obličje, ki je Ljubezen. To ljubezen je izkazal tako, da je za nas daroval svoje življenje vse do daritve na križu. Iz njegove prelite krvi se je rodila Cerkev kot skupnost verujočih, ki pri obhajanju Kristusove daritve in zbiranju okrog Vstalega, resnično navzočega v evharistični skrivnosti, najdejo duhovno hrano in smisel svojega bivanja. Iz svete maše tudi Cerkev, ki roma v Sloveniji, črpa navdih in moč za svoje dejavno pričevanje za vero v sodobnem razkristjanjenem svetu. Slovenski evharistični kongres vsakega kristjana kliče k obnovljeni zvestobi glede udeležbe pri nedeljski evharistiji. Zvesto in vneto obhajanje Gospodovega dneva je namreč potrebno za dejavno sodelovanje pri oznanjevalnem poslanstvu Cerkve in predstavlja vir vedno novih moči za dobrodelno ljubezen ter solidarnost s preizkušanimi brati in sestrami.

Predragi, ob tedenskem obhajanju evharistije kristjan posvečuje Gospodov dan, ki je vrhunec tedna, in prejema hrano, ki vedno bolj utrjuje njegovo vero. Sveta maša ni preprosta oblika osebne pobožnosti, ampak je molitev Cerkve, v kateri je navzoč Jezus, ki se znova in znova daruje Očetu. Ko obhajamo evharistijo, se udeležujemo molitve celotne Cerkve, ki prosi za slehernega človeka in za ves svet.

Tudi nam danes veljajo Jezusove besede: »To delajte v moj spomin!« Zato vas spodbujam, da obnovite svojo zavzetost: naj vsak kristjan znova odkrije lepoto nedeljske evharistije, naj pri njej sodeluje tako, da mu bo postala osrednji dogodek tedna in bo iz nje prejemal moč za vsakdanje napore. Vemo, da udeležba pri sveti maši plemeniti naše življenje in nam pomaga, da lahko tudi naše odločitve in dejanja postajajo vedno bolj skladna z vero, ki jo izpovedujemo. Vaš pesnik Simon Gregorčič je lepo zapisal: »Daritev bodi ti življenje celo: oltar najlepši je srca oltar, ljubezen svéta v njem nebešk' je žar, Gospodu žrtva vsako dobro delo.«

Dragi prijatelji, to, kar kristjani doživljamo in obhajamo pri sveti maši, nas napolnjuje s takšnim veseljem in hvaležnostjo, da tega ne moremo ohranjati samo zase. Prizadevajte si torej, da boste v okolju, v katerem živite, oznanjali in pričevali za krščansko vero! Na plenarnem zboru pred  nekaj leti ste se zavezali, da si boste prizadevali za življenje v vseh njegovih oblikah. V skladu s tem vašim sklepom je danes še posebej pomembno, da se zavzemate za družino in krščanske vrednote, ki so z njo povezane, saj je prav družina zibelka življenja.

Vstali Kristus vas pošilja v svet kakor nekoč apostole: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). To je poslanstvo Cerkve in vsakdo izmed nas je poklican, da se v to poslanstvo dejavno vključuje ne samo zato, da bi utrdil svojo vero, ampak tudi zato, da bi jo lahko posredoval drugim, ki je še ne poznajo. Tudi nam apostol Peter v svojem pismu naroča: »Pač pa Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih, vedno pripravljeni na odgovor vsakemu, ki vas sprašuje za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15).

Prvi sad resnične vere je življenje iz ljubezni, ki je dejavna v službi bratov in sester v potrebi in ki je pripravljena ljubiti vse, celo svoje sovražnike. Kakor prvi kristjani bi tudi mi morali živeti tako, da bi se o nas lahko reklo, da »je imela množica teh, ki so sprejeli vero, kakor eno srce in eno dušo« in da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja«, kajti »sleherni je dobil, kar je potreboval« (Apd 4,32–36). Zato vas, dragi prijatelji, spodbujam, da bi še bolj okrepili svoje prizadevanje za dobrodelno dejavnost po zgledu mnogih bratov, ki so v preteklih stoletjih na tej slovenski zemlji svojo vero v vstalega Gospoda izpričali z darovanjem samih sebe v službi Cerkve in z dejavno podporo tistim, ki so bili njihove pomoči potrebni. Prav v tem smislu imamo lahko za sad Božje previdnosti, da sem danes kot enega izmed sinov te ljubljene dežele lahko vpisal med blažene Alojzija Grozdeta. Že v svoji rani mladosti je bil resnični učenec Jezusa Kristusa, navzočega v Najsvetejšem zakramentu. Na kolenih se je v zavzetem in zvestem evharističnem češčenju naučil, kaj pomeni popolno darovanje, ki vključuje celo pripravljenost žrtvovati lastno življenje. Še ne dvajsetleten je zaradi vere pretrpel mučeniško smrt in se celostno upodobil po Jezusu. Naj bo torej Alojzij Grozde naš zgled in priprošnjik ter naj nam izprosi milost, da bi bili tudi mi v bratskem občestvu Cerkve vedno zvesti Gospodu.

Naj nas Marija, Presveta Devica, naša Mati, ki je Jezusa nosila pod srcem, vodi do polnosti evharistije na nebeški gostiji. Naj Bog blagoslovi Slovenijo in vsem vam podeli svoj mir!